Omemba: Anja Mugerli

»Delo, ki ga pomenita branje in pisanje, je v nasprotju z vsemi dejanji, ki uničujejo življenje. Pomen tega dela bi rada delila z vami. Tukaj stojimo skupaj za književnost in zoper nasilje.«

»Pravzaprav mi je vse pri srcu, saj sicer tega ne bi počel.«

»V bistvu moraš biti služabnik besede.«

»Kot da sem na začetku, kot da nič ne znam, kakor da nimam pojma … In če uporabiš to metodo tega začetka, je to zelo hvaležna stvar.«

»Kjer koli na svetu se zdaj ustavimo, nas ljudje spomnijo na to, kako izjemna je bila ta predstavitev.«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla.«

»Spraševala sem se, ali je možno zarisati rez med lastno željo po otroku in ponotranjenimi pričakovanji družbe, s katerimi dekleta odraščajo.«

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»včasih jezika preveč in včasih premalo«

»Pomemben se mi zdi tudi molk, saj se v njem skriva vse oziroma en cel kup pesmi«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob 'dobrohotnem' vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v 'skupinski projekt', pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje.«

»Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje.«

»Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe.«

»Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem.«

»Nič na svetu ni tako neustavljivo nalezljivo kot smeh in dobra volja.«